"Streha pušča, omet odpada, mi pa pridno delamo!"

Vir: 7DNI - sreda, 16. oktober 2013

V mariborski enoti Varstveno-delovnega centra Sonček je 40 odraslih s cerebralno paralizo in drugimi invalidnostmi, zanje na odprtem trgu delovne sile žal ni dela. "Zapolnili smo vsa koncesijska mesta, čakalna lista za vključitev v center pa se iz meseca v mesec daljša, stiska staršev je vse večja," povesta Lidija Šestak Zorič in Zlatka Ornik.

Dolgotrajno čakanje na razpis novih koncesij, iskanje novih prostorov za VDC, streha, ki pušča, odpadanje ometa ... V Varstveno-delovnem centru Sonček v Mariboru bi se raje pogovarjali o zadnjih dveh mesecih, ki bosta tudi zaradi njihovih izdelkov še lepša, pa je realnost pač drugačna. Inešitve bo nujno treba najti. "Da se bomo lahko nato bolj temeljito lotili preostalih, veliko pomembnejših zadev, ki so zaradi vseh naštetih težav velikokrat potisnjene na stranski tir," poudarjata Lidija Šestak Zorič, predsednica društva Sonček Maribor, in Zlatka Ornik, vodja mariborske delovne enote.

"Današnja doktrina in stališče EU sta, da se je do sedaj napačno vlagalo in financiralo v odtujene Zavode in bi z enakim finančnim vložkom dobili bolj učinkovit, human in pravičen odnos do ljudi z invalidnostjo in njihovih bližnjih ter posledično boljšo celotno družbo," okvire, v katerih naj bi bili, opisuje Lidija Šestak Zorič. "Vendar še ni zakonskih podlag, da se denar preusmeri v te oblike." Še vedno tudi ni zakona o osebni asistenci, pred tem pa zelo pomembnega Zakona o dolgotrajni oskrbi in zavarovanju za dolgotrajno oskrbo. "Sonček za zdaj situacijo rešuje z lastnimi ali najetimi prostori za stanovanjske enote. Pred tremi leti smo uvedli osebno asistenco na podlagi razpisa Zavoda za zaposlovanje, ki krije polovico stroškov zaposlenih, razliko plačajo občina in donatorji. Člani so navdušeni, ker jim osebna asistenca zraven nege in pomoči v domačem okolju omogoča, da se lahko udeležujejo koncertov, plavanja, nogometnih in košarkarskih tekem, lahko gredo občasno v mesto na kavo ali v trgovino kupit oblačila, zagotavljajo jim tudi pomoč na delovnem mestu."

Mačeha država

- Država nikoli ni bila prava mati, a tako trda mačeha kot sedaj še ni bila, kajne?

Zlatka Ornik: "Bivši direktor Zveze Sonček Jože Primožič je za uvodnik v zadnjem Sončniku, naši publikaciji, dodobra opisal trenutne razmere v državi. "V prostem padu, v katerem je še vedno slovensko gospodarstvo, je vse drugo v mrtvem teku. Vsi so na okopih, da branijo svoje privilegije in čakajo, kaj se bo zgodilo, če se sploh kaj bo, dokler ne treščimo ob tla. V situaciji, ko ni nobene izhodiščne točke, je težko načrtovati prihodnost in reševati probleme, kot so zgodnja obravnava, segregirano šolanje, brezposelnost, socialna varnost, staranje ... Tisti, ki bi morali imeti vizijo (politične stranke, vlada, ministrstva, nacionalni svet invalidskih organizacij, Socialna zbornica), je seveda nimajo. Le vijugajo med dnevnimi domislicami različnih lobijev izvajalcev in uporabnikov socialnih storitev," je zapisal."

- Pri vas pač morate imeti ideje, voljo in pogum. Da stvari tečejo. Biti morate domiselni in ustvarjalni. Celo bolj kot drugi. Je tako?

Zlatka Ornik: "Trudimo se zaznati potrebe naših uporabnikov, delamo skupaj z njimi, nikakor pa ne namesto njih. Spoštujemo njihovo odraslost in jim pomagamo na poti do samostojnosti. Varstveno-delovni center je zanje veliko več kot zgolj simulacija pravega delovnega procesa in okolja. Je prostor za druženje, reševanje problemov, za najbolj intimne pogovore, prostor za pridobivanje občutka pripadnosti, varnosti, spoštovanja, izkušenj ... Zaposleni tako nismo le delovni inštruktorji, negovalci, vozniki, smo sodelavci, na katere se lahko zanesejo. Med sabo se tikamo, enakost za nas ni le floskula."

- In vaši plezajo in smučajo, nastopajo na odrih, kar je zanje gotovo vznemirljivo.

Zlatka Ornik: "Na počitnicah izvajamo najrazličnejše aktivnosti, od plezanja, jahanja, veslanja, plavanja, občasno celo potapljanja, lokostrelstva do smučanja, sankanja ... Na počitnice prihajajo tako zdravi otroci kot otroci s posebnimi potrebami. Odstotek zdravih otrok se vsako leto veča, to je bil tudi naš cilj - integrirane počitnice namreč, kjer se vsi otroci med sabo družijo, igrajo, kjer čez noč izginjajo predsodki ..."

Lidija Šestak Zorič: "Gledališka skupina deluje že 14 let in vključuje mladostnike in odrasle s cerebralno paralizo in sorodnimi invalidnostmi ter zaposlene Zveze Sonček. Vsi so veliki ljubitelji igre in to tudi radi pokažejo na odru. Na Borštnikovem srečanju leta 2001 smo nastopili s predstavo Kralji in lopovi. Lanska izjemna pridobitev je gledališka predstava Razstava src. Nazadnje smo jo igrali prejšnji petek v SNG Maribor, že sedemnajstič, videlo jo je že več kot 3000 gledalcev."

Dobrodelna trgovina

- Dobrodelna trgovina deluje. Ali ljudje prihajajo?

Lidija Šestak Zorič: "Odziv kupcev in tistih, ki prinašajo rabljena oblačila in izdelke za dom, je pozitiven in spodbuden, v povprečju na mesec prodamo preko 600 artiklov. Pričakujemo pa veliko večjo prodajo lastnih izdelkov v prednovoletnem obdobju, v mesecih novembru in decembru. Seveda si želimo, da bi bila prodaja in pritok rabljenih reči večja. Še veliko se da narediti za prepoznavnost trgovine in v tej smeri gradimo.

Dobrodelno trgovino v centru mesta v Vetrinjski ulici smo odprli lani 3. decembra, na mednarodni dan invalidov. Idejo smo dobili v Londonu, kjer ima tovrstna organizacija 250 dobrodelnih trgovin po Veliki Britaniji in tako zbere veliko donatorskih sredstev. Občina Maribor nam je prostore dala v najem pod zelo ugodnimi pogoji, opremili smo jo predvsem s prostovoljnim delom in prispevki različnih podjetij. Ob prodaji je poudarek seveda na socializaciji naših članov, ki v trgovini delajo in pridobivajo socialne veščine, nove prijatelje (ponosni so in srečni, potegujejo se, da lahko delajo v trgovini), in na ozaveščanju splošne javnosti o našem obstoju in delovanju."

- Kje še trkate na vrata in boste še v naslednjih mesecih?

Lidija Šestak Zorič: "Radi bi našli tista vrata, na katera bi se splačalo potrkati. V teh kriznih časih se nam je pritok finančnih sredstev zmanjšal, bojimo se, kaj bo z našimi programi. Državi vsako leto ostane ogromno nerazporejenega denarja iz naslova dohodnine. Sklepamo, da ljudje niso ustrezno obveščeni in ozaveščeni. Trudimo se, da bi ta denar prišel v roke invalidskih in humanitarnih organizacij. Trkamo pa predvsem na vest državljanov, da se lažje odločajo za donacije in bolj zaupajo. Zahodni svet se v veliko večjem odstotku odziva na donatorske prošnje in največji delež tvorijo prav fizične osebe, ki darujejo majhne zneske. Zavedajo se, da na ta način podpirajo inovativnost, nove ideje in rešitve ter prispevajo k viziji dobre družbe."

- V novembru in decembru vas bo spet povsod polno?

"Ja. Sodelujemo in prodajamo skoraj na vseh sejmih v Mariboru, tudi v Slovenski Bistrici, naše stojnice so v vseh večjih trgovskih centrih, v Europarku, Mercatorju, E. Leclercu, pa v šolah, skratka tam, kjer nam dajo možnost. Pa seveda v trgovini Sonček v Vetrinjski ulici. Naši izdelki so že dobro prepoznavni, kvalitetni, uporabni in seveda ročno izdelani, unikatni. Sonček je nekako z leti prerasel v blagovno znamko, velikokrat kupci kar sami pokličejo v center, naročil je veliko. Uporabniki prodajajo samostojno, komunicirajo s stranko, sprejemajo naročila, pišejo račune. Nekateri od njih so na vozičkih, zaposleni prevzamemo samo logistiko. V delavnicah pa bomo seveda pospešeno izdelovali to, kar nam bo primanjkovalo na trgu."

Bojan Tomažič

Priporočajte ...

< nazaj