Zdaj so se posledice vse te morije preselile prav pred naš prag in ne moremo si več zatiskati oči pred resničnostjo. V nas se je naselil strah. Strah pred dogajanjem, strah pred prihodnostjo, strah pred pomanjkanjem. Čeprav večina Slovencev še vedno tudi realnost na naših mejah spremlja samo preko televizije, je strah zrastel do neslutenih dimenzij. Posledice krutosti, ki smo jo opazovali nekje daleč od nas, so se nam približale in ne moremo se več delati, da se nas ne tičejo. Tukaj so in zdaj imamo moč, da na njo vplivamo. A videti je, da se tej moči odrekamo. Namesto, da bi iskali rešitve, ki bodo dobre za vse, smo pustili, da nas je popolnoma preplavil strah pred vsemi nevarnostmi, ki so samo možne, potencialne, …
Kjer vlada strah, tam pa ni sočutja. Niti do tistih najbolj ranljivih ne. V Sloveniji smo še nedolgo tega na vso moč razglašali svojo skrb glede otrok, kajti
za otroke gre. A zdaj smo otrokom odrekli tisto najnujnejše: streho nad glavo, toplo posteljo in hrano. Ne mame in očeta, ker so ju nekje na tej kruti poti že izgubili. Najosnovnejše. Zato, ker se bojimo njihove drugačnosti in vse »potencialne« in še kakšne nevarnosti, ki jo to prinaša s seboj.
Vse to dogajanje z veliko zaskrbljenostjo spremljamo tudi v Zvezi Sonček. Mi poznamo občutek, ko te zavrnejo, zato, ker se te bojijo. 30 let delamo na tem, da bi družbi pokazali, da je drugačnost nevarna samo tako dolgo, dokler je ne spoznamo. Ni še tako dolgo, ko so bili tudi naši otroci deležni delovanja »odborov za zaščito krajanov«, ko smo poskušali postaviti prostore za življenje in delo naših otrok znotraj skupnosti.
Zavedamo se, da še nismo popolnoma uspeli. A z vztrajanjem na tem, da se predstavimo, da spoznajo našo drugačnost, smo dosegli, da so naši centri povsod del skupnosti. Ne prosimo nobenih privilegijev in dopuščanja nedopustnega vedenja, oseb z invalidnostjo ne predstavljamo kot idealnih in samo dobrih človeških bitij. So ljudje kot vsi mi, z dobrimi in slabimi lastnostmi. Od družbe hočemo samo to, da jim dopusti
pravico živeti znotraj skupnosti, ki ji pripadajo.
Tudi za otroke in odrasle, ki prihajajo v našo sredino in so našim očem in kulturi tako tuji, naša vest ne zahteva nobenih privilegijev in dopuščanja kriminalnih dejanj. Pred zakonom naj bi bili vsi enaki in nemoralno dejanje je kaznivo, ne glede na to, ali ga naredi bela ali črna roka. Življenje ni črno-belo in tudi ljudje nismo taki. Imajo pa pravico do življenja in naša človeška dolžnost je, da jim to omogočimo. Ne pustimo, da nam strah v nas popolnoma prepreči videti tudi druge barve.
Zelo smo zaskrbljeni zaradi molka in ne ukrepanja pristojnih organov, kljub njihovim pooblastilom in pristojnostim. Če je strah privilegij množic, si vladajoči tega privilegija nikakor ne morejo privoščiti.
Za človeka gre, za vse nas! Zato ne moremo biti tiho.
Predsednik Zveze Sonček
Lojze Tomaževič
POSLANO:
1. Predsednik Republike Slovenije – Borut Pahor , Erjavčeva 17, Ljubljana
2. Državni zbor RS – predsednik dr. Milan Brglez, Šubičeva 4, 1000 Ljubljana
3. Državni svet RS – predsednik mag. Mitja Bervar, Šubičeva 4, 1000 Ljubljana
4. Predsednik Vlade RS – dr. Miro Cerar, Gregorčičeva 20-25, 1000 Ljubljana
5. Varuhinja človekovih pravic – Vlasta Nussdorfer, Dunajska cesta 56/IV, 1109 Ljubljana
6. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti – ministrica Anja Kopač Mrak, Kotnikova 28, 1000 Ljubljana
7. Ministrstvo za izobraževanje, šolstvo in šport – ministrica dr. Maja Makovec Žnidar, Masarykova 16, 1000 Ljubljana
8. Ministrstvo za notranje zadeve – ministrica mag. Vesna Györkös Žnidar, Štefanova 2, 1501 Ljubljana
9. Ministrstvo za zunanje zadeve – minister Karl Erjavec , Prešernova 25, 1001 Ljubljana
10. Urad Vlade RS za komuniciranje – mag. Kristina Plavšak Krajnc, Gregorčičeva 25, Ljubljana
11. Sredstva javnega obveščanja
Kontaktna oseba:
Iztok Suhadolnik, direktor
Zveza Sonček so.p.
Kamniška 25, 1000 Ljubljana
Mobilni telefon: 041 361 998
E-pošta:
zveza@soncek.org