Igra in odnos

Ko poskušamo opredeliti otroško igro, se znajdemo v težavah. Za kakršnokoli opredelitev se odločimo, vedno čutimo, da nekaj manjka. Manjka nekaj, kar je tako globoko občuteno, da morda ni več izrazljivo z besedami.

Podobno se nam dogaja, ko poskušamo opredeliti ljubezen... mir... srečo... Vse te besede opisujejo zelo kompleksna dogajanja v človeškem življenju in jih ni mogoče ujeti v splošno veljavno definicijo. Nekoč smo v skupini tridesetih ljudi skušali opredeliti otroško igro. Vsakdo je napisal svojo definicijo na listič in ga oddal. Kolikor je bilo lističev, toliko je bilo različnih odgovorov.

Otroška igra je pač skrivnost, kot so skrivnost tudi ljubezen, mir ali sreča. Zato ne preseneča, da celo v strokovnem delu o razvojni psihologiji stoji trditev: "Motive, vsebinske značilnosti in namen igre je težko razumeti in razložiti z razumskimi pojmi." (Horvat, Magajna, 1989).

Kadar uvidimo, do nekega področja človeškega življenja ni mogoče zadovoljivo razložiti z razumskimi pojmi, tudi vemo, do gre za zelo pomembno dogajanje. Otroška igra je v resnici izjemno pomembno dogajanje. Čim več vemo o njej, tem bolj se tega zavedamo in tem večjo potrebo čutimo po vedeti in spoznati o njej še več.

Nekaj o igri izvemo že, če si ogledamo, kako se beseda "igra" pojavlja v slovarju slovenskega jezika. Ta navaja: otroško igro, športno igro, dramsko igro, igranje na instrument, igro kot sredstvo manipulacije in tako naprej. Ko poskušamo primerjati vse te različne dejavnosti, ki pa vendarle vse nosijo ime "igra", med seboj, opazimo, da gre predvsem za neko ustvarjalnost, za odmik od običajnega in predvidljivega. Nekaj povsem svojega moraš "izumiti"; da nadigraš svojega nasprotnika v športni igri, v kateri morata kajpada oba spoštovati ista pravila. In tudi, ko dva glasbenika interpretirata isto glasbeno delo, pa nam eden s svojo igro seže v srce, drugi pa ne - ali ni tudi tu na delu nekaj posebnega, svojega, kar je prvi "izumil", drugi pa ne?

Nemara se zdi čudno, a celo pri igri na srečo gre za ustvarjalnost in ne zgolj za srečo, saj nekdo uspe dane možnosti dojeti globlje in jih uporabiti v svoj prid, drugi pa ne. Med vsemi vrstami igre slovar slovenskega jezika otroško igro navede na prvem mestu, nato pa vse druge. Za razlago besede "igra" porabi šestinšestdeset vrstic! Prav toliko jih porabi za razlago besede "ljubiti". Razlagi besede "ljubezen" nameni štiriinšestdeset vrstic, srečo opredeli s šestinpetdesetimi vrsticami, za besedo "denar" (ki je, kot pravijo, sveta vladar) pa se zadovolji z "le" oseminštiridesetimi vrsticami. Vse to pripovedujem zato, da bi laže zaslutili pomembnost in kompleksnost otroške igre, ki se zdi na prvi pogled tako vsakdanja. O pomembnosti igre govori tudi dejstvo, da se igrajo vsi mladiči sesalcev. S svojo igro se pripravljajo na samostojno življenje, saj v igri spoznajo sebe, svoje sposobnosti, svoje omejitve, svoje okolje in se urijo za preživetje v naravi.

Tudi mnoge definicije otroške igre govorijo o pomenu igre v smislu priprave na odraslo življenje. Seveda pa bo življenje odraslega človeka neskončno bolj zapleteno od življenja odrasle živali. Terjalo bo ustvarjalnost. Prav ta se poraja v otroški igri, če so izpolnjeni pogoji zanjo.

Pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da se otroška igra lahko uspešno odvija, bi na kratko opredelili takole:

• čas,
• prostor,
• svoboda za delovanje,
• primerne igrače oziroma sredstva za igro.

In vendar to ni dovolj. Najpomembnejši katalizator otroške igre je dober odnos s pomembnimi osebami v otrokovem okolju.

Vpliv odnosov s pomembnimi osebami na otroško igro

Otroci so tako predani igri, njihova potreba po igri je tako močna, da se igrajo - na svoj, ne na naš način - kjerkoli in kadarkoli. Igrali so se celo v koncentracijskih taboriščih. Odrasli vidijo to predanost igri in zato včasih ne poskrbijo za zagotovitev ustreznih pogojev zanjo, misleč - otroci so neskončno iznajdljivi, vsekakor se bodo igrali.

Primer za to je neusmiljeno pozidavanje zelenih površin v stanovanjskih naseljih, zanemarjena in onesnažena igrišča ali pa zanemarjanje otrokovih potreb po urejanju bivalnega prostora in načinu življenja. Po drugi strani pa je spoznanje o predanosti otrok igri spodbudilo prizadevanje, da bi vstopili v otrokovo igro s terapevtskimi nameni in dosegli, kot radi rečemo, da bi se otrok učil skozi igro.

Kakorkoli že je ta namen čist in upravičen, posebej še, ko gre za otroke s posebnimi potrebami, vendarle nosi v sebi možnost manipulacije. Ko vstopamo v otroško igro s terapevtskimi nameni, si zamislimo smotre oziroma cilje, ki naj bi jih otrok dosegel, da bi tako njegov razvoj potekal uspešneje. Pri tem nas vsekakor opogumlja in podpira spoznanje sodobne razvojne psihologije, da otrokov razvoj ob spodbudah poteka bolje. Vendar pa obstaja nevarnost, da si začnemo umišljati, kako vemo bolje od otroka samega, kakšno igralno dejavnost potrebuje in kaj naj počne.

Prisotna je tudi nevarnost storilnostne naravnanosti in samopotrjevanja v smislu: doseči moram, da se bo otrok igral tako, kot želim, toliko časa, kot želim in s sredstvi, ki sem jih pripravil. To skriva v sebi prepričanje: jaz vem bolje. In: moram to doseči, sicer sem neuspešen.

Tako se soočimo s temeljnimi vprašanji interakcije med otrokom in starši oziroma med otrokom in pomembnimi drugimi:

• Čigave potrebe so prav zdaj v ospredju?
• Ali v tem trenutku zadovoljujem svoje ali otrokove potrebe?
• Ali zadovoljujem svoje potrebe no račun otrokovih? Ali morda dopuščam, do otrok zadovoljuje svoje potrebe na račun mojih?
• In konec koncev: ali sploh poznam svoje in otrokove potrebe?

Preden se poskušamo posvetiti tem vprašanjem, se pomudimo ob razumevanju izraza: pomembna druga oseba.

Pomembna druga oseba ali objekt

V jeziku sodobne psihoanalitične razvojne psihologije je pomembna oseba tisti, ki za otroka skrbi, ga neguje, ga ima rada.

Je objekt otrokovih želja, pričakovanj in identifikacije. Objektni odnos otroku omogoča, da razvije navezanost. Objekt (želja, pričakovanj in identifikacije) je za otroka lahko le tisti, ki ima zanj takšen emocionalni pomen, da ga z njim nekako "preplavlja", obenem ko otrok svoje genske težnje usmerja nanj (po: Praper, 1995). Pomembna druga oseba je za otroka v prvi vrsti mati, nato pa vsi tisti, ki so mu zelo blizu, ki so nenehno vključeni v njegovo življenje, zanj skrbijo, ga negujejo in ga imajo radi.

Za otroka s posebnimi potrebami so poleg staršev pomembne druge osebe gotovo še vzgojiteljica v vrtcu ter terapevti, s katerimi se redno srečuje. Vsi ti ljudje se čutijo po svoje odgovorni za usmerjanje in spodbujanje otrokovega razvoja. Pri tem pa je izjemnega pomena razumevanje, ki ga sodobna psihoanalitična razvojna teorija ponuja vsem, ki hočejo slišati: razvoj človeka je odločilno odvisen od odnosa med otrokom in pomembno drugo osebo. Psihoanalitična razvojna psihologija uporablja jezik, ki se zdi zapleten, težko razumljiv. A kadar gre za tako izjemno spoznanje - da je namreč odnos podlaga razvoju - ji je res vredno prisluhniti.

Naj mi bo zato dovoljeno dobesedno navesti odlomek iz knjige našega kliničnega psihologa Christiana Gostečnika: Človek v začaranem krogu.

»Psihoanalitične teorije so se v zadnjih desetletjih bistveno spremenile, zamenjala se je paradigma psihologije. Mitchell je ugotovil: namesto stare opredelitve razuma, kot niza predbodno določenih struktur, ki prihajajo iz notranjosti posameznega organizma,so razum na novo opredelili kot transakcijske vzorce in notranje strukture, ki prihajajo iz interpersonalnega in interakcijskega polja.«

Navaja pa še naslednje spoznanje: "Osnovni motivacijski konstrukt človeškega razvoja je dinamika odnosa med materjo in otrokom." Kako zelo ta spoznanja zavezujejo vse, ki so v tesnem odnosu z otrokom, vsakršnim otrokom! Nalaga jim skrb za dober, kakovosten odnos, s tem pa tudi za raziskovanje in odkrivanje sebe, za svojo osebnostno rast. Le tako se je mogoče dokopati do boljših odnosov, ki pomenijo spodbudo otrokovemu razvoju.

Nekaj podobnega pove tudi Marijke Rutten-Saris v svoji knjigi Porajajoči se jezik telesa, ko govori o Pomembnem srečanju (z veliko začetnico nakazuje pomembnost dogajanja) med otrokom in bližnjo drugo osebo. Pomembno srečanje je tisti ples odnosov, tisti dober stik med otrokom in drugo osebo, ki pomeni odpiranje, oblikovanje, porajanje in katerem se (kot nekakšen stranski produkt) poveča koncentracija in vzbudi ukaželjnost. All ne težimo pri terapevtski igri prav k temu?

Ali smo prav slišali dr. Petra Praperja, ko v svoji knjigi Tako majhen pa že nervozen? navede revolucionarno spoznanje: "Otrok se ne razvija tako, kot ga vzgajamo, ampak ga oblikujejo izkušnje v medsebojni interakciji (torej tisto, kar počnemo drug z drugim, to je naši medsebojni odnosi)." Lahko torej preskrbimo ustrezne pogoje za otrokovo igro, v kateri bo - kot upamo - kar najbolje razvil svoje možnosti. Vendar bo izid slejkoprej odvisen od odnosa, ki ga tkemo v skupnem doživljanju. To pa nam nalaga novo učenje, saj je vzpostavljanje dobrih odnosov nekaj, česar se je na srečo mogoče naučiti.

Značilnosti dobrega odnosa v igri z otrokom

Otroško igro je mogoče opredeliti tudi kot:

• samošnjo (otrok se igra sam),
• paralelno (otrok se igra ob drugem otroku),
• skupinsko (otrok se igra v skupini otrok).

Včasih v te igre vstopajo odrasli, bodisi povabljeni, bodisi nepovabljeni. Posebej pogosto je vstopanje odraslih v igro otroka s posebnimi potrebami, saj odrasli igro večkrat pobudijo in se vključujejo vanjo z namenom, da bi otroku pomagali v igri izkoristiti vse razvojne možnosti.

Tako se prične interakcija, v kateri se po eni strani zrcali, po drugi pa ustvarja odnos med otrokom in odraslim. V nadaljevanju navajam značilnosti dobrega odnosa v igri z otrokom.

Odprtost odnosa

Odprtost odnosa pomeni, da lahko vsak od partnerjev v igri tvega, da je neposreden in pošten. Z drugimi besedami povedano, vsak lahko pokaže svoj pravi obraz in se mu pri tem ni treba bati zamere in odklonitve.

Vzgojiteljicam in njihovim pomočnicam v vrtcih je znana situacija, ko ugotavljajo, koliko laže, bolj sproščeno lahko delajo z otroki, če je v oddelku ena ali druga sama z otroki, ne pa obe skupaj. Gotovo take občutke odkrivajo tedaj, ko odnos med obema ni sproščen in ena ali druga ne upa tvegati, da bi bila, kar je. To pretvarjanje "zastruplja" tudi pedagoško delo z otroki in zato takšen položaj občutita kot breme. Zadovoljstva pri delu ni, otroci se ne odzovejo na pobude tako, kot bi bilo zaželjeno za vzgojiteljico in otroke same.

V podobnem položaju se znajde otrok, ki v igri, v katero je na tak ali drugačen način vpletena tudi odrasla oseba, ne sme pokazati svojega pravega obraza. In kaj redke so situacije, ko odrasli ni vpleten. Saj že sama prisotnost odrasle osebe pomeni neke vrste komunikacijo, s tem pa vzpostavljanje odnosa. Čimbolj je otrok povezan z neko osebo in nanjo navezan, tembolj ji želi v vsem ustreči in si pridobiti njeno pozornost. Zato pazljivo zaznava odzive na lastno dejavnost in hkrati z veliko natančnostjo (s pomočjo neverbalne komunikacije) odkriva pričakovanja, tihe zahteve pomembne druge osebe.

Odrasel človek, ki si je uspel zgraditi lastno identiteto, se ceni in je primerno samozavesten, ne ogroža otroka, ki gradi svojo. Dopušča otroku biti, kar v tem trenutku je in si ne prizadeva za vsako ceno oblikovati otroka "po svoji podobi." Hkrati pa se tudi sam ne pretvarja.

Pri individualnem delu s petletno deklico (potreba po individualnem usposabljanju je nastala zaradi ataksije) sem ob nekem srečanju zaznala njeno spremenjeno vedenje. Vedla se je hladno, zadržano, povsem v nasprotju z običajnim navdušenjem za sodelovanje. Malce me je zbodlo pri srcu. "Otrok" v meni, se je zgrozil ob občutku nesprejetosti, odklonjenosti.

Nastala je razpoka v odnosu. Odločila sem se in deklici povedala: "Občutek imam, da si danes ne želiš, da bi se igrali skupaj. Ali te prav razumem - raje bi ostala v skupini?" Deklica se je primaknila bliže k meni in dejala: "Danes zjutraj sem bruhala v postelji. Ati mi je zmeril vročino. Igrala bi se pa rada." Tako sva zopet našli pot druga do druge in preživeli lepo, ustvarjalno uro.

Vsak od partnerjev v igri je prepričan, da ga drugi ceni

Veliko sem razmišljala o tem, kaj pravzaprav pomeni ceniti oziroma spoštovati otroka? O pomenu medsebojnega spoštovanja je veliko napisanega, ni pa tako lahko izluščiti, kaj to konkretno pomeni. Najboljši od vseh možnih odgovorov se mi zdi tale: spoštovati otroka pomeni resno ga upoštevati, kakršen v tem trenutku je.

Naj tudi to prepričanje ponazorim s primerom. Šestletna deklica s težko motnjo v duševnem in telesnem razvoju je z glasovi in gibanjem izražala neko hotenje in hkrati nezadovoljstvo. Opazovala sem jo in premišljevala, kaj to vedenje pomeni. Zaznala sem hrup otrok, ki so se igrali v sosednjem prostoru, v telovadnici.

Tudi deklica jih je slišala in ker jo otroci v gibanju nadvse zanimajo, sem uvidela, da si želi iti mednje. Dogovorila sem se za njen obisk pri omenjeni skupini otrok, nato sem se vrnila k njej in ji rekla: "Rada bi šla k otrokom, kajne? Prav, lahko greš. Vstani in pomagala ti bom priti tja." Izrazito hipotona deklica, ki sicer ne govori, je razumela. Vstala je, se pomikala ob opori k vratom, jih odprla in sva šli. Tako lepo, pravilno hojo redkokdaj lahko izvabim. Kakšne četrt ure je preživela pri otrocih, nato so odšli, ona pa se je vrnila v oddelek vsa nasmejana in pripravljena za sodelovanje. Resno upoštevanje njenih želja se je obrestovalo. Lahko pa bi bilo seveda drugače. Lahko bi jo skušala preusmeriti na kakšen drug način. Vendar bi to pomenilo, da njene želje niso pomembne in odnos bi se shladil. Seveda vse to ne pomeni, da je treba za vsako ceno ustreči otrokovim nameram. Pomeni le, da jih je treba resno vzeti in, če se le da, ustreči. Če pa to ni mogoče, dolgujemo otroku primerno pojasnilo in sočustvovanje.

Svoje spoštovanje izrazimo še na mnogo drugih načinov. Eden najpomembnejših je poslušanje. Ko otroka pozorno in z resnim upoštevanjem poslušamo, mu sporočamo: tu sem zate. Zame si zelo pomemben, zato te pazljivo poslušam. Nič drugega ne delam, le poslušam te, saj se mi zdi pomembno, kaj mi imaš povedati.

Tu bi lahko naštela izredno veliko število primerov, ko se je odnos izrazito izboljšal zaradi preprostega poslušanja. A naj povem le še tole: poslušati je mogoče tudi otroka, ki ne govori.

Poslušaš ga tako, da pozorno opazuješ čisto vsega: njegov telesni položaj, njegove gibe, izraz in gibanje oči, igro prstov, ... Vse, vse, dokler ne začutiš sozvočja, uglasitve. Tedaj je možno sporazumevanje na neverbalni ravni, pa tudi na verbalni. Tako, kakor odgovarjamo človeku, ki nam nekaj pripoveduje, lahko pripovedujemo otroku, ki ne govori, kaj smo zaznali, kaj mislimo in občutimo. Eden od načinov izražanja spoštovanja je tudi upoštevanje, da je otrok majhen, manjši od nas. Kot vidimo, se ljudje najraje pogovarjajo sede okoli mize. Tako se močno izravnajo razlike v telesni višini. In tudi otroku se približamo (sedemo, počepnemo) iz istega razloga, all pa ga posadimo na višji sedež.

Tako je omogočen očesni kontakt, potreben za dobro komunikacijo. Seveda pa največ neupoštevanja in nesprejemanja izražamo z besedami. Vsa sporočila, ki pomenijo nesprejemanje, kontroliranje, podcenjevanje, zasmehovanje, žaljenje, uničujejo odnos. Takšna sporočila nesprejemanja so pogosto zelo skrita v običajnem pogovornem jeziku. Potreben je pretanjen posluh, da bi jih zaznali. Začuda pa jih "sprejemnik" vedno zazna. Mislim, da je velika težava pri komunikaciji, ki pomeni nesprejemanje, dejstvo, da se novi vzorci še niso ustalili v življenju in da pretežno še uporabljamo jezik nesprejemanja, ne da bi se tega prav zavedali.

Novih vzorcev se moramo torej učiti kot vsake druge spretnosti. V okvir tega učenja sodi tudi izražanje omejitev in zahtev, ki jih otroku postavljamo, saj upravičeno pričakujemo, da bo tudi otrok upošteval nas. "Človeku lahko vse povemo, vprašanje je le, kako." Učenje dobre komunikacije je odgovor na ta "kako".

Vsak zase lahko raste in razvija svojo kreativnost, individualnost

Prispevek k razvoju kreativnosti in ustvarjalnosti je tudi v tem, da otroku omogočamo in dopuščamo izbiro igrač. Izbira mora biti otrokovi starosti in njegovim sposobnostim primerna.

To so velike besede in pomenijo velike dosežke, ustvarjajo se pa ob drobnih vsakdanjostih. To je hkrati tolažilno in zaskrbljujoče. Tolažilno je zato, ker pomeni, da je cilj dosegljiv - kakorkoli zahteven je že videti - ob majhnih korakih, drobnih vsakdanjih dogodkih in besedah, če se ga le zavedamo in mu damo svoj pristanek. A je tudi zaskrbljujoče, saj pomeni, da kreativnost in individualnost lahko zatremo kar tako, mimogrede, neopazno. Primer iz življenja bo zgovornejši.

Za igro v dvoje s štiriletno deklico sem pripravila zlaganko, leseno igračo, ob kateri je mogoče poglobiti razumevanje orientacije in smeri v prostoru. Prebrala sem tudi komentar izdelovalca, ki ga je napisal razvojni psiholog. Tako sem se počutila prav dobro pripravljena za srečanje. Deklica je igračo z zanimanjem sprejela. Hotela sem ji pojasniti, kako naj se igra, a sem se zadržala. Naj vidim, kaj namerava! Kar je počela, ni bilo prav nič v skladu z navodilom izdelovalca. Znova sem hotela posredovati in znova sem se zadržala. Deklica je bila zatopljena v dejavnost in nič težko ni bilo vzeti si čas in jo opazovati. In glej! Smoter didaktične igrače je dosegla na povsem svojski način, povsem nov tudi zame. Skupaj sva se veselili njenega dosežka in z vso iskrenostjo sem jo lahko pohvalila. To je bilo lepo doživetje.
Kajpada se stvari le malokdaj tako iztečejo.

Izkušnja pa me je vendarle naučila, da je dobro počakati in opazovati, dopuščati in spoznavati. Ob preveliki želji po vodenju in usmerjanju se hitro zapletemo v nadziranje drugega, kar zatre živo iskro ustvarjalnosti.

V ta okvir bi rada postavila tudi pretirano pojasnjevanje in razlaganje med igro. Otrok preprosto nima miru, da bi v svojem tempu in na svoj način uporabil ponujeno igračo oziroma sredstvo za igro. Gostobesedno pojasnjevanje in razlaganje pomeni tudi sporočilo: ti sam ničesar ne znaš in ne zmoreš.

Koliko lepši, bolj osrečujoč je odnos v igri za obe strani, če čakamo in z živim zanimanjem ter naklonjenostjo opazujemo!
Včasih je treba počakati dlje, kot si mislimo. Nagrada pa je velika. K pretiranemu pojasnjevanju in razlaganju sodijo tudi neusmiljeno gostobesedna vprašanja, ki jih na otroka sipljemo misleč, da mu bodo pomagala razmisliti. Dosežejo pa prav nasprotno. Sploh ne more več misliti. Potrebuje našo tiho naklonjenost, pozornost in odobravanje: tedaj zmore največ.

Prispevek k razvoju kreativnosti in ustvarjalnosti je tudi v tem, da otroku omogočamo in dopuščamo izbiro igrač. Izbira mora biti otrokovi starosti in njegovim sposobnostim primerna. Prebogata izbira ga zmede in spravi v negotovost. Pri majhnih otrocih se dobro obnese ponuditi dve igrači. S tem otroka ne zmedemo preveč, hkrati pa se uči odločati se sam zase in prevzeti odgovornost za posledice svoje izbire.

Resno upoštevanje otrokove izbire močno izboljšuje odnos, saj otrok čuti, da ga cenimo. Vsiljivost in prisotnost pretirane regulacije je mogoče opaziti tudi v omejevanju ter prekomernem nadzoru otrokovega igranja. "Medtem, ko je otrok prevzet z igro z določeno igračo, se odrasli odloči, da je neka druga igrača bolj zanimiva. To naj bi bila igrača, ki je bolj spodbujajoča, bolj vzgojna in odraslemu bolj ugaja, zato odvzame otroku prvo igračo in mu ponudi drugo." (Gostečnik,1997)

Oba partnerja v igri se zavedata vzajemne odvisnosti

Vzajemna odvisnost med starši in otrokom je očitna in razumljiva sama po sebi. Že s svojim rojstvom je otrok povsem spremenil življenje staršev. S svojim prihodom ni sprožil le cele vrste sprememb v zunanjih okoliščinah, ampak je odprl prvo stran knjige skupnega življenja, knjige z večnimi temami: zaupanje, samostojnost, navezanost, odvisnost, neodvisnost, nadzor, obvladovanje, povezanost, ločevanje, sprejemanje, nesprejemanje.

Pričel se je skupni odnos, dinamični krog vplivanja drug na drugega. Pričelo se je življenje v vzajemni odvisnosti. Otrok se svoje odvisnosti zaveda z vsem svojim bitjem. Budno opazuje starše in prepoznava njihove starševske potrebe ter se jim skuša prilagoditi, saj si le tako lahko zagotovi nujno potrebno pozornost. Če se počuti odveč in neupoštevan, se zapre vase ali pa opozarja nase z grobimi oblikami vedenja. A tudi starši so odvisni od otroka. Z njim so v usodnem odnosu, ki naj bi uspel v obojestransko zadovoljstvo.

Bolj ko se zavedajo svoje odvisnosti od otroka, več lahko spremenijo v sebi, da bi skupaj uspešno obvladali poglavitne teme življenja: kako živeti zaupanje, neodvisnost, povezanost, da bi lahko vsak od partnerjev v odnosu ohranjal in razvijal svoj jaz. Ta prepletenost medsebojnega vplivanja vstopi tudi v odnose z drugimi pomembnimi osebami v otrokovem življenju. Vsakdo, ki je z otrokom redno povezan v njegovih igralnih dejavnostih, ga živi.

Zavedanje dejstva, da otrok vpliva nate in predstavlja predte izzive osebnostne rasti, ti pomaga dojeti, da otrok ni žogica, ki jo s svojim vodenjem in usmerjanjem kotališ v želeno smer. Tako kakor ti vplivaš nanj, vpliva tudi on nate. Ob tem spoznanju dobiš spoštovanje do otroka in se zaveš, da lahko spreminjaš le sebe. Pri igri z otrokom bolj opazuješ, doživljaš, se uglašuješ z otrokom, ga skušaš občutiti, kot pa vodiš in usmerjaš. Bolj omogočaš, kot nadzoruješ. Bolj daješ na izbiro in skrbiš za možnosti, kot pa nadziraš.

Niti eden niti drugi ne razume svojih potreb na račun drugega

Da bi se uresničilo to načelo dobrega odnosa, ki je pravzaprav povzetek vseh prej naštetih, je treba poznati svoje potrebe in potrebe partnerja v odnosu. Govorimo o otroku s posebnimi potrebami. Ali poznamo te njegove posebne potrebe? Ali jih znamo našteti, opisati? In koliko vemo o lastnih potrebah, ki jih zadovoljujemo v odnosu z otrokom? Očitno je, da odgovor ni prav lahek. Terja razmislek, opazovanje, doživljanje, vživljanje vase in v otroka. Tudi to načelo se uresničuje ali pa ne ob drobnih vsakdanjostih, bolj kot ob velikih dogodkih, zato terja še več zavedanja, zavedanja...

Poznam deklico z motnjo v duševnem razvoju, ki se poleg vključitve v program vrtca udeležuje še petih dodatnih popoldanskih dejavnosti. Nemočno se upira z ubitim pogledom, naveličanostjo, tolaženjem s hrano. A kako zaživi v naravi! Biti z njo na preprostem kosu travnika, obraslem z grmičevjem, je praznik. Njen pogled oživi, gibanje postane živahnejše in lepše. Vse opazi, vse razišče, o vsem pripoveduje.

Poznam mlado mamico, ki se po telefonu predstavi takole: Jaz sem mamica od... Spominjam se mladega dekleta z Downovim sindromom, ki zna vse: pisati, brati, kuhati, likati, nakupovati... Kakor hitro pa je sama z menoj, se prične vesti kot majhen otrok... Pomislim na bistro deklico, ki je vsa pridna, tiha, zadržana, nežna... Njen dotik je kot dih, še glas je manj slišen. Ko pa ji omogočim igro z ročnimi lutkami v posebni igralnici, se prične igra napadalnosti, preganjanja, prostaških izrazov...

Domislim se preprostega prizora, ki se vsak dan ponovi: ob prihodu v vrtec se deklica poslovi od očeta in dobi bonbon, pogosto celo vrečko bonbonov. Zajtrkovala ni in tudi pri malici nima teka. Pogosto oboleva.

Številni otroci poznajo televizijski program do podrobnosti, povedo pa tudi, da imajo mnogo video kaset. Otrok, ki sedi pred televizorjem, ničesar ne terja...

Ko iščemo odgovor na vprašanja, kakšne in katere so otrokove potrebe, bomo prav v otrokovi igri našli mnogo odgovorov. Pozorno opazovanje nam razkrije otrokov svet. Zato je tiho zrenje večkrat pomembnejše od zagnane dejavnosti.

Raziskati in ozavestiti pa moramo tudi svoje nagibe in potrebe, da bi si mogli odgovoriti na vprašanje:

• Kaj se v tem trenutku dogaja?
• Čigave potrebe zadovoljujem s tem ravnanjem?
• Kako naj upoštevam otrokove potrebe, hkrati pa ne zanemarim svojih?
• Dokler si teh vprašanj ne zastavimo, tudi odgovorov na najdemo in stvari gredo svojo pot.

Povzetek

Odrasli na različne načine vstopamo v otroško igro. Ko smo vpleteni v to intenzivno in za otroka tako pomembno dejavnost, smo vpleteni tudi v odnos z otrokom. Od kakovosti tega odnosa je odvisno, ali bo igra otroku dala vse, kar potencialno vsebuje in prispevala k njegovemu razvoju.

Pomembnosti odnosa ni mogoče dovolj poudariti. Zato je vredno o njem razmišljati, ga opazovati, raziskovati, se učiti. Dober odnos je katalizator otrokovega razvoja, hkrati pa osrečuje tudi nas, saj živimo z otrokom v medsebojni odvisnosti. O otroku in o sebi ter o medsebojnem odnosu izvemo največ z vživljanjem v otroka, z uglaševanjem z otrokom, z opazovanjem in doživljanjem z odprtostjo. Tako pričnemo ceniti drug drugega in se sprejemati. Šele tedaj se lahko tudi spreminjamo.

Dopustimo igri, v katero smo smeli vstopiti, da odigra svojo čudovito in skrivnostno vlogo in bodimo hvaležni zanjo!

---

Avtorica: Mihela Zupan, specialna pedagoginja