Terapija z omejevanjem
Terapija z omejevanjem (Constrained induced manual therapy – CIMT)
V zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja je Taub pisal o rezultatih dela z opicami, ki so jim načrtno poškodovali eno od zgornjih okončin. Opice so najprej skušale uporabljati okvarjeno roko, kasneje pa so s tem prenehale in začele uporabljati tisto, ki ni bila okvarjena. Potem so tri dni preprečevali uporabo roke, ki ni bila okvarjena, opice pa so ponovno začele uporabljati zdravo roko. Po zaključku omejevanja funkcije zdrave roke, so opice še naprej uporabljale tudi okvarjeno roko.
Zatem so začeli opravljati terapije z omejevanjem tudi pri ljudeh (predvsem pri odraslih po kapi). Gre za omejevanje funkcije zdrave roke pri odraslih pacientih po kapi z intenzivnim programom terapije, ki vključuje tudi tehnike vedenjske terapije. Rezultat je bil izboljšanje funkcije okvarjene roke.
To vrsto terapije uporabljajo tudi na otrocih s hemiparetično obliko cerebralne paralize. Tudi za otroke naj bi veljalo, da v obdobju po okvari možganov razvijejo strategije in tehnike izvajanja vsakodnevnih aktivnosti, pri katerih uporabljajo le eno roko.
Raziskave, s katerimi so proučevali učinek, niso pokazale jasnih trajnih učinkov te vrste terapije. Ostaja kar nekaj odprtih vprašanj. Ni pojasnjeno, kako dolgo naj bi bilo najbolj primerno trajanje programa, ali obstaja najbolj primeren čas za njegovo uvedbo, kako intenziven naj bo program, kako dolg naj bo premor med ponovitvami programa in kakšni so dolgotrajni učinki.
V Sloveniji terapijo z omejevanjem izvajajo na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu RS Soča.
Vir:
Damjan, Groleger-Sršen, Z dokazi podprta habilitacija otrok s cerebralno paralizo, Rehabilitacija, letn. IX, 2010
